Polno življenje in dializa

Alain Lempereur je že skoraj deset let dializni bolnik v svojem centru NephroCare Maubeuge v Franciji. V tem članku nam bo povedal vse o svojih potovanjih in številnih aktivnostih.

Rojen sem 31. decembra 1939 in sedaj upokojen. Kot menadžer v železni industiji sem skrbel za izobraževanje in certificiranje operaterjev, tehnikov in inžinirjev mehanične kontrole. Imel sem brezskrbno življenje, profesionalno in zasebno, dokler….

Veselil sem se upokojitve pri 68 letih, ko sem se znašel pred prvimi zdravstvenimi težavami. Sprijazniti sem se moral, da se težave ne dogajajo samo drugim ljudem… Odšel sem k svojem nefrologu, ki me zdravi še danes. Ko sem razmišljal o svoji diagnozi, sem se spraševal kaj sedaj… Soočen sem bil z realnostjo, da sem samo človek s težavami, povezanih s to situacijo. Imel sem veliko pomislekov: fizične aktivnosti, potovanja, družina.

Začel sem s peritoenalno dializo in sicer od leta 2009 do 2011. Tovrstna dializa mi ni preprečevala, da bi potoval po Franciji v različna mesta in kraje: kar nekajkrat sem šel v Auvergne, Corsica, Toulouse, Saint Cyprien, Haute-Savoie. Potoval sem tri poletja. Da sem lahko potoval, sem moral v naprej naročiti dializno tekočino, dostavili pa so jo na naslov, kjer sem načrtoval počitnice. Preden sem odšel od doma, sem se moral prepričati, da je dializna tekočina že na mestu počitnikovanja.

Radost potovanja- s predhodnim načrtovanjem

Od leta 2011 pa sem na hemodializi, v svojem domačem centru ali v drugih centrih, med potovanji z družino, s turističnimi skupinami ali med počitnicami, vključno z daljšim bivanjem v Samoens in Beaulieu sur Mer… pet mesecev na leto potujem. Da je to mogoče, si moram zagotoviti dializo kar nekaj časa v naprej, še posebej v času božično-novoletnih praznikov ter med šolskimi počitnicami. Nefrolog mi izda dovoljenje ter poročilo o dializi. Potujem z različnimi prevoznimi sredstvi: z avtom, z letalom, s trajektom, ladjo,… Zelo sem previden, ker nesreča nikoli ne počiva in lahko se zgodi, da se pokvari avto, dvigalo, letalo, itd. Ker potujem kot turist, sem večinoma nastanjen v hotelih in do danes nikoli nisem imel večjih problemov.

Kar se tiče prehrane, je vse mogoče, če se le seveda držite dietnih omejitev in prosite za spremembo v meniju in po potrebi poveste tudi zakaj. Pozoren moraš biti tudi na svoje fizične sposobnosti in ne pretiravati. Jaz se rad sprehajam v naravi; ko plavam si zaščitim fistulno roko z vodoodporno prosojno zaščitno folijo.

Ko ne potujem se udejstvujem družabnih aktivnosti, ki me zaposlijo. V letu 2016, po 16. letih v javnih preiskavah kot komisar in preiskovalec za administrativno sodišče v Lille, sem se odločil, da bom s tem prenehal. Sodelujem tudi v klubu kot predsednik aktivno-socialnega komiteja. Kot član sem predan “L’Enfant Bleu”, humanitarni organizaciji proti nasiju nad otroki. Nenazadnje sem tudi član našega društva v NefroCare Maubeuge.

Ko so me prosili naj napišem nekaj na temo, “dializa ni zapor” sem seveda privolil, zaradi svojih izkušenj kot bolnik. Želim si pomagati in nuditi moralno podporo, kot tudi pokazati ostalim bolnikom s to kronično boleznjo, da lahko uživamo visoko kakovost življenja, ne glede na to, da smo na dializi. Zelo sem hvaležen timu na dializi. Zdravniki, sestre, pomožno osebje in tajnice, mi vzbujajo zaupanje in nudijo udobje, ker dobro delajo in dosegajo visoke standarde kakovosti. Še posebej bi se rad zahvalil svoji ženi, ki tudi skrbi za moje dobro počutje, kot tudi svoji mali družini.

Povzel sem svoje osebne izkušnje, ki se mi osebno ne zdijo nič posebnega. Poskrbimo, da bodo naša telesa in misli čim bolj aktivni. Gremo naprej. Vredno je!

Alain Lempereur, hemodializni bolnik v NephroCare Maubeuge, Francija

Hvala Alain, da ste delili svojo zgodbo z nami. Še naprej uživajte v potovanjih!

Hobiji